Outiranje na delovnem mestu

Teto Zilko zanima, ali ste na svojem delovnem mestu razkrili svojo spolno usmerjenost? Ste šefu povedali, da ste strejt/homo/bi?

Nop, nisem se razkrila. Moja sluzba zna biti precej diskriminantna, se mi zdi, da je bolje, ce se ne outiram.

Tudi jaz nisem outirana na jobu. Predvsem zato, ker nisem outirana niti v družini. Tako,da se vse skupaj to zelo povezuje in bo potrebno kar nekaj moči, preden se razkrijem.
Če pa razmišljam samo glede službe, pa se sprašujem, ali si ovir ne delamo sami. Ali si mi sami v glavi ustvarimo idejo, da nas bi ljudje začeli postrani gledat ali celo, da nas bi odpustili? Jaz še nisem slišala od nobene lezbijke ali geja, da bi ga odpustili zaradi spolne usmerjenosti. Včasih so celo magnet za sodelovce, ker je danes moderno imet vsaj enega gej prijatelja. Imate drugačne izkušnje?
Če gledam svoje delovno mesto, bi ga že po dafaultu obsodila na same probleme, diskriminacijo in tako naprej. Ker pa imam outirano sodelovko, vidim, da sem se zelo motila. Je celo ena izmed priljubljenih sodelovk.
Tako, da morda pa prehitro nekomu prilepimo besedo - diskriminacija. Mogoče pa bi bili vsi neoutiranci pozitivno presenečeni..

Jst ločim službo od ostalih področjih mojega življenja. Tako kot se trudim ne vlečt službe domov, tako ne vlačim v službo drugih stvari. Ker se vse lahko smao zakomplicira. Kaj pa imam od tega, da bi se recimo outirala in bi me sprejeli? Če že od koga, bi si od staršev želela sprejetosti, ne pa od sodelavcev/šefa. Bi zaradi tega postala bolj priljubljena? Bi se odnosi izboljšali/poslabšali? Verjetno ne eno ne drugo. Meni se ne da ukvarjat z random radovednostjo ljudi oz. da bi jim bila lgbt wikipedija na 2 nogah.

Portia je napisal/a:Nop, nisem se razkrila. Moja sluzba zna biti precej diskriminantna, se mi zdi, da je bolje, ce se ne outiram.

Se podpišem po to

@ citrus: kaj pa potem narediš v primeru, ko ti nekdo postavi direktno vprašanje v smislu "ali maš fanta, blabla?" Ne vem, če je smisel outiranja v tem, da te bo nekdo sprejel, ampak samo zato, da boš ti sam svoje življenje bolj sproščeno živel, ker ne boš meu v glavi konstantno ene blokade.

tinkibinki je napisal/a:@ citrus: kaj pa potem narediš v primeru, ko ti nekdo postavi direktno vprašanje v smislu "ali maš fanta, blabla?" Ne vem, če je smisel outiranja v tem, da te bo nekdo sprejel, ampak samo zato, da boš ti sam svoje življenje bolj sproščeno živel, ker ne boš meu v glavi konstantno ene blokade.

Odgovorim: Ne, nimam. Tudi, če ne bi bila lgbt, ne bi v službi razpravljala o svojih osebnih rečeh.

Ne gre za blokado, gre za to, da se v službi osebnih stvari ne pogovarjam. Pika.Outiram se tistim ljudem, ki mi nekaj pomenijo, s katerimi tvorim nek odnos, ne pa kar vsakemu, ki ima 5 min časa. Ne skrivam, ne hodim pa z nalepko na čelu.

Ne vem, no, kot da se pričakuje, da se vsak lgbt čimprej outira in se losa tega bremena - kdo pa pravi, da mora bit breme? Povedano drugače: mnenja večine ljudi me sploh ne gane in od enih mimobežnic, ki jih srečam v lajfu, niti ne pričakujem, da bodo pokazali ISKRENO zanimanje oz. razumevanje za to, kar jima lahko povem ... folk najraje obira, samo da se mu ni treba ukvarjat z lastnim bremenom.

Portia je napisal/a:Nop, nisem se razkrila. Moja sluzba zna biti precej diskriminantna, se mi zdi, da je bolje, ce se ne outiram.

pri meni je isto...

Men se pa po eni strani zdi, da če čutiš, da nima smisla povedat, da potem ga res nima. Po drugi strani sem pa v nekem trenutku dojela, da si mečem pesek v oči (s tavelko lopato), če mislim, da moja usmerjenost ne vpliva na moje službeno življenje, da lahko vodim dve ločeni življenji: eno službeno eno zasebno. Vsak ponedeljek sem namreč morala govorit sodelavcem, kako sem bla z enimi prijatelji v hribih, pa z enimi prijateljicami na žuru, pa... Z mojega besednjaka je izginila beseda "prijateljica", ker se mi je že to zdel coming out, nadomestila pa jo je "ena prijateljica". V bistvu sem ves čas mal prevajala in postrejtjala dogodke. Zdaj, ko je zainteresirani javnosti vse jasno, mi je veliko lažje. Je pa res, da delam v instituciji, ki obstaja za to in od tega, da prodaja vrednote strpnosti, človekovih pravic, enakosti itd. In pač jaz jaham val, ki ga producirajo, čeprav vem, da je polovica folka, ki je tam zaposlenega, potopljena 100 metrov pod tem valom in komaj še plavajo, ker jih sili bruhat od tega, da morajo tolerirat lezbijke, pa izbrisane, pa ženske v parlamentu. Ampak tega ne bodo nikol na glas izrekli, ker bi odgriznil roko, ki jih futra. Pa ne, da se mi zdi, da načela niso kul. Nasprotno. So edino, kar imamo. Hkrati je pa noro zabavno gledati ljudi, ki so jih prisiljeni celo proizvajat, čeprav točno veš, da jim je muka. In dokler so ti ljudje tiho, zame ne obstajajo. Ko bodo glasni, se bom pač sklicevala na enakopravnost kot temellj poslanstva naše institucije in jim bo najmanj nerodno in neprijetno. Je pa bistveno, da se sklicuješ na načelne zadeve, ker folk pod načeli poklekne, k itak ne ve, kaj pomenijo. Nekej velikega in pomembnega, pač. Seveda pa ni v vseh službah tako lahko. Si znam predstavljati okolje, ki ne pozna sramu. Kjer nimaš kaj, na kar bi se skliceval/a, ker itak nič ne obstaja razen to, kar gospod pravijo, da je prav in normalno. Mah... Ejntizi.

barbapapa je napisal/a:Po drugi strani sem pa v nekem trenutku dojela, da si mečem pesek v oči (s tavelko lopato), če mislim, da moja usmerjenost ne vpliva na moje službeno življenje, da lahko vodim dve ločeni življenji: eno službeno eno zasebno. Vsak ponedeljek sem namreč morala govorit sodelavcem, kako sem bla z enimi prijatelji v hribih, pa z enimi prijateljicami na žuru, pa...

Se popolnoma strinjam. Saj nima smisla, da bi se vsiljevala in sama začela razlagati, ampak če ko sem poslušala, kaj razlagajo drugi, sem ugotovila, da vsi vemo, kdo je v zvezi/poročen/ima otroke. In če sama pač ničesar ne povem, potem sem bodisi čudak, ki nima privat življenja, bodisi čudak, ki se zna pogovarjat samo o službi in noče nihče z njo na kavo, kaj šele pijačo po službi.

Sama sem razčistila v službi s tistimi, ki jih to zadeva, pa tudi s tistimi, ki mi nenehno govorijo v dvojini, v trenutku, ko so mi postavili direktno vprašanje (in se po direktnem odgovoru tega neznansko kesali ).

Na zadnjem jobu kjer delam že 2,5 leti, se s sodelavci res tako dobro razumemo, da sem jim že tekom let počasi povedala, saj se družimo tudi izven službe in nima smisla skrivati, če vidiš da je nekdo "openminded" (še posebno pa ne. če so te nekateri že tudi prebrali ). Se je pa skozi leta v firmi zamenjalo že kar nekaj "naših"...

Glede šefov je pa tako... Za enega vem, da mu ne bi bilo panike, če bi mu to potrdila (ker me ima 100% na sumu), ampak se mi ne zdi potrebno. On ne razpreda o svojem lajfu in jaz ne pretiroma o svojem. Se pa velikokrat s punco udeležim raznih službenih žurov, itd. Tako da vidi pač da nimam moške družbe
Glavni direktor je pa druga zgodba... Ni mi všeč kot oseba, nima čustvene inteligence in sva si nasploh različna. Tako da je antipatija verjetno obojestranska (zase vem, da ga ne morem..). Njemu sigurno ne bi sla ničesar razlagat, ker mi je že apriori debil in kadarkoli tema nanese na mojo zvezo, jo skušam čim hitreje zamenjati.

Jaz se v moji zdajšnji službi nimam najmanjšega namena outirat, zlasti ker neham z novembrom Mislim pa, da je marsikomu marsikaj jasno - sodelavec je zadnjič ujel kanec Gtalka, kjer sem omenila besedno zvezo moja punca, nekdo drug je zadnjič spremljal moje brskanje po Mavričnem forumu ...

Na delovnem mestu se nisem razkrila in se tudi nimam namena. Kar se mene tiče, gre za privat sfero in svojo spolno usmerjenost nikakor ne mislim obešati "na veliki zvon".

Gotovo je odločitev odvisna tudi od tega, kako dolgo je nekdo v isti službi in kakšna je tamkajšnja pozicija.

Nekoč sem bila navdušena nad zgodbo neke ženske, ki je prvi dan po prihodu na novo pozicijo v svoji pisarni obesila napis Same sex suits me, ki ga nihče ni nikoli komentiral, kar po mojih izkušnjah pomeni, da so ga vzeli resno. Mislila sem si, da za to pač potrebuješ dovolj visoko pozicijo, da nisi predmet obrekovanja.

Ampak ker gre svet naprej, zame osebno to ni več dovolj. Ni mi dovolj, da se ve, vendar o tem ne govori, ampak se bom zasačila, da ko nekdo reče, moja punca pa tointo, da rečem, ja, moja tudi. In potem se počutim prav zadovoljno s sabo, sogovornik pa od mimogrede načina sploh ne uspe odreagirati na informacijo .

Je pa to proces in gotovo ne bi tega storila prvi dan v novi službi .

Vsekakor je verjetno odvisno od tega kako dolgo delaš nekje. Ampak je pomoje zlo velik odvisno tudi od kolektiva. Sama sm v novi službi kakšne 3 tedne in sem bla prepričana, da se ne bom outirala vsaj dokler ne dobim podaljšane pogodbe. No, ampak ker mam ful kul sodelavce, se je to čist spontano zgodilo že bistveno prej. Reakcija je bla pričakovana, najprej malo šok, potem pa čist normalno dalje. Oni govorijo o svojih puncah, jaz pa o svojih

Se mi pa zdi, da je mogoče včasih s tem čakanjem še slabše. Vsaj sama mam take izkušnje, da če sm kje takoj povedala, je blo bistveno lažje (dobr, eni sprejmejo eni pa pač ne in pol s prstom kažejo nate, ampak jebeš njih ). Ko pa enkrat začneš čakat na "pravi trenutek", se pa ta pravi trenutek kr izmika in izmika in ti lahk rata pol velik težje...

CartoCub je napisal/a:Na delovnem mestu se nisem razkrila in se tudi nimam namena. Kar se mene tiče, gre za privat sfero in svojo spolno usmerjenost nikakor ne mislim obešati "na veliki zvon".

Podpis.

Tema je že malo stara, samo glede na to da sem nov tukaj bom povedal da sem se do sedaj na vseh mojih delovnih mestih uotiral in to ni motilo delovnega proscesa...
ne vem zakaj ... mogoče zato ker je v kolektivu bilo več žensk ali pa ker je šef bolj "skriti gay", kot se mi zdi zdaj...

zaradi tega nisem imel nobenih problemov, ker vsi ki me poznajo vedo da znam imeti zalo nabriti jezik in vsakemu povem svoje.... Obenem pa sem dober delavec v mojem poslu...

Vsem pa ki mislite da je to potrebno ločit pa pomislite kolikokrat se je kakšen vaš sodelavec postavljal pred vami kako je nabrisal kakšno žensko in podobno...
A ni to njegovo "outiranje"

sam pa na del. mestu ne mislim imeti nobenih avantur niti z šefom, niti z sodelavci niti z gosti...

če pa koga zanima kako in z kom jaz kaj počnem v postelji pa nam me vpraša in se prej pripravi na direkten odgovor ki ga je le malokdo pripravljen sprejeti....


aja, pa lep pozdrav vsem skupaj pa še enkrat oprostite ker spet pogrevam staro temo...